|
sch recenzije RAJKO MURŠIČ, MUSKA, LJUBLJANA, 1999. NEUNIČLJIVI DUH SARAJEVSKIH SCH "O bog, to ni revolucija, to je kaos!"
Ko je Ernst Bloch pisal briljantne meditacije o glasbi kot glasnici še-ne-bivajočega,
gotovo ni imel v mislih takšnih "banalnosti", kot je bila neizprosno
bridka izbira naslova albuma skupine SCH During Wartime tri leta pred
začetkom skoraj triletne (štirletne op.) kalvarije Sarajeva. Toda ko so
nam sarajevski neustavljivi mojstri poigravanja sa skrajnimi dometi rokovskega
izražanja postregli s komadi, kot je Ne dozvoli da zaboravim, smo "nevedene"
vedeli, da se gibljejo onkraj časa in prostora, da lebdijo v tu-biti večne
resnice; "Ne dozvoli da zaboravim/ ubij me i nikad/ nikad ne dozvoli da
zaboravim/ da je ON/ BOG/ da je VOLJA/ MOĆ/ da je JEDAN/ da je SILA/ da
je VOLJA/ BOGOMOLJA..."
Ko smo se prvič srečevali z njimi, tam davnega, utopično mirnega leta 1986, smo slišeli le valečo se gmoto zvokov, neznosno razpotegnjene repeticije in prav srhljivo zapletene na videz preproste zanke akordov. Repeticija In hrup, dva krat dva vogelna kamna vsake glasbe, zvočni prvini, ki so ju povsem zasenčile melodije i harmonizacija v smeri tonalnega centra, sta onkraj prostora In časa. SCH so nas s njuno (po)močjo pošiljali nekam povsem drugam, v navidez neznano. O ja, saj je bila stvar tako rekoč v zraku: bil je industrijski rock, bili so izzivi zgodnjega retro(avant)gardističnega Laibacha, bili so The Swans (nikoli ne bom pozabil Michael Gire, ki ga je Tenova bezkompromisnost i udarnost SCH na Novem rocku 1987 spravila v tak bes, da je hotel za svako ceno pokazati, kdo je tu pravi šef na tej sceni), bilo je še nekaj podzemne izzivalnosti noisa, bil je hard core in ostanki no-wava, toda nikjer ni bilo nič takšnega kot SCH. Deset let po izidu enega od najpomembnejših in najizvirnejših albumov, kar jih je izšlo na ozemlju nekdaj skupne države, so SCH, katerih vodja Senad Hadžimusić se je po obleganju Sarajeva umaknil v Prago, zavezani starem pravilu, da jih ne zanimajo komercijalni stranski učinki, izdali prenovljeno različico plošče During Wartime, ki so ji v paketu pri založbi Polikita Records zastonj dodali še album The Gentle Art Of Firing iz leta 1995 ter dvojezično (bosansko - angleško) knjižico z glavnimi Senadovimi besedili, napisanimi med letoma 1984 in 1994 pod naslovom SCH: Songs&Teles. SCH so ostali v Sarajevu ves čas obleganja. Skupina je pripravila tudi nekaj koncertov in neumorno dokazovala, da je (bila) v vsej zmešnjavi morda še najbolj pri sebi. In ko bi pričekovali, da bodo SCH na hrup granat odgovorili s še bolj radikaliziranim hrupnim izrazom, ki bi kosil levo in desno, je skupina ustvarila "vojne" pesmi, ki so tako nežne in sončne - četudi polne grenkobe -, kakršen je lahko le mir. Toda leta 1994 si miru v Sarajevu nihče ni upal napovedovati. Za nekatere zunanje privržence skupine je bila sprememba zvočne usmeritve skupine presenetljiva, A Sarajevčani so je razumeli. Kasneje je treščila po nosu tudi nas, Ne, ne, SCH nisu postali le še en alter-pop-bend, kje pa! Ostali so zvesti radikalni poziciji - le resnica, ki so jo izpovedovali, se je spremenila. In takšne so tudi predelave komadov iz leta 1989 na plošči, izdani leta 1999. Letošnja izdaja albuma During Wartime združuje obe izkušnji, izkušnjo vojne in izkušnjo miru. Obe sta enako varljivi-in obe enako srhljivi. Če so komadi izvirne LP plošče iz leta 1989 ostri kot britev, so tokrat prodorni kot skalpel. SCH nas ne pričakajo s hrupno repetitivnostjo, temveč z mnogo bolj prefinjenim zvokom kot pred desetletjem. A izvirni "greh" skupine - neznosna napetost med presledki in repeticijami, tišino in hrupom - ostaja nedotaknjen. Glasba SCH je enako presunljiva kot pred desetletjem in več. Ne znam si predstavljati začatnega obdobja delovanja skupine, tam nekje okoli leta 1983 in 1984, ko naj bi SCH igrali melodično novovalovsko glasbo. Če je verjeti njihovim spremljevalcem, je skupina skorajda dobesedno pobegnila iz studia, v katerega so jih zvabili tisti, ki so pričakovali, da bo nesla zlata jajca. SCH je verjetno ena od redkih skupin, ki je začela z mehkejšim, komercialnejšim in neeksperimentalnim zvokom, potem pa zavila v radikalno eksperimentiranje na samih robovih še možnega. Od prelomne odločitve da ne bodo del industrije zabave, so se SCH naslonili le še nase (in tu i tam še na kakšnega alternativnega zanesenjaka v Ljubljani in Zagrebu). Po Sarajevu krožijo govorice, da naj bi se skupina "znebila" morebitnih uspešnic tako, da je posnetke razdelila med prijatelje in jim zabičala, da jih nikakor ne smejo ne presnemavati ne predvajati nikomur drugemu. Da, poslušanje glasbe SCH je povsem intimna, individualna zadeva. S črednostjo ta glasba res nima prav nič! Skupina SCH se je z dvema komadoma najprej predstavila na kasetni kompilaciji Nove snage, ki je izšla pri Diskotonu leta 1984, istega leta je izdala tudi prvo samostojno kaseto SCH. Prvi preboj v širšo jugoslovansko alternativno produkcijo pa je skupina naredila z izdajo samostojne kasete SCH, ki je izšla leta 1987 v dveh različicah. Na samostojni sarajevski izdaji in na izdaji ki je izšla pri ljubljanskem ŠKUC-u, najdemo osem najudarnejših komadov skupine iz let 1983-1987. To so bili zelo raznoliki komadi, polni pretanjenega občutka za niansiranje napetosti v medigri dolgih, celo počasnih repetitivnih riffov in svobodnejših ali bolj elegičnih kitarskih iger. Vokale, bas in boben so neusmiljeno prefiltrirani skozi fuzz pedale, tako da so učinkovito prikrili melodično in lirično podlago komadov. Na sarajevskom samizdatu so pripsali, da je šum integralni del glasbe in da naj poslušalci ob poslušanju kasete svoje aparature navijejo do konca. Na tej izdaji smo lahko slišali tudi nekaj komadov, ki so nastali v zgodnji fazi delovanja benda, pravzaprav njegovih predhodnikov iz leta 1980. Takrat je Senad očitno prisegal na oster punk, ki je kasneje dobil ime hard core. Sicer pa je skupina šla skozi narazličnejše faze delovanja, ki so le deloma dokumentirane. Najradikalnejše zvočne eksperimente pa si je privoščila pod alternativnim imenom PCPČP (Poglavica Crvena Pruga Čarape i Penkalo). Leto 1987 je bilo eno od najuspešnejših let v delovanju skupine. Nehote pridobljen kultni status hrupne koncertne atrakcije so SCH potrdili z ekstatičnim nastopom na ljubljanskem Novom rocku. Poleg šokiranega večinskega dela občinstva je bila glavna žrtev tega značilno avtodestruktivnega nastopa kitara, očitno glavni vir vsega "zla". Skupina SCH je v naslednjih letih redno nastopala, vendar se je zavestno odrekla vstopa v osrednje tokove takratne jugoslovanske alternative. Vztrajali so v brezkompromisnem izkoriščanju neznosne napetosti med hrupom, viskoznimi repeticijami in melodičnimi ter harmonsko-liričnimi pasažami "absolutne" glasbe. Prav v tem pa so bili SCH tudi radikalno politčni. Nikoli niso prodajali kakršnihkoli dnevnopolitičnih floskul, a skupina, ki poje "VRAGA/ Nikad vas nisam volio/ nikad nisam imao ništa zajedničko sa Vama/ nikad mi niste bili brat i ZATO:/ Krepat će Hitler/ Krepat ću ja/ Krepat će Staljin/ Krepat ćeš ti/ Krepat će kučka/ Krepat će pas/ Krepat će Šaban/ Šaban Delmas..., se ne šali. Vse je jasno, tudi če pevec s hrupnimi distorzijami povsem izmaliči glas. Vsaka zvočna akcija te skupine pomeni radikalno zavračanje karšnekoli ideologije. Tudi zato je skupina že leta 1988 pela o "kantonalnih vojnah, ki se nadaljujejo" (pesem Vagabonds na albumu During Wartime). Ko je torej izšel album During Wartime, je bilo članom skupine vse jasno. Ko je pri zagrebški založbi Slušaj najglasnije leta 1992 izšla kaseta White Music, je bilo-žal, žal, žal! - jasno vsem drugim. Bosna je krvavela v vojni. Kmalu po podpisu Daytonskega sporazuma ni bilo jasno nikomur, da je vojne res konec In da je v Sarajevu res preživela neuničljiva človečnost. Zvočnost albuma The Gentle Art Of Firing je človečna od a do ž. Odmevni nastopi skupine v oblaganem Sarajevu so - skupaj z brstenjem neverjetno žilave lokalne rokovske scene - prinašali luč. A brez patetike. SCH so ostali enako neznosno privlačni kot prej. Ne vem, če skupina še deluje. Gotovo je ni v Sarajevu. Toda njen duh ostaja. In njena večna uporniška drža. Na plakatu, ki je leta 1993 najavljal njen koncert v Sarajevu, je pisalo: "Die Bosniaken Komen". Komaj čekam. Četudi bi se naslednji projekt imenoval "Handžar". (povratak na RECENZIJE) |