Ko je Ernst Bloch pisal briljantne meditacije o glasbi kot glasnici še-ne-bivajočega,
gotovo ni imel v mislih takšnih "banalnosti", kot je bila neizprosno
bridka izbira naslova albuma skupine SCH During Wartime tri leta pred
začetkom skoraj triletne (štirletne op.) kalvarije Sarajeva. Toda ko so
nam sarajevski neustavljivi mojstri poigravanja sa skrajnimi dometi rokovskega
izražanja postregli s komadi, kot je Ne dozvoli da zaboravim, smo "nevedene"
vedeli, da se gibljejo onkraj časa in prostora, da lebdijo v tu-biti večne
resnice; "Ne dozvoli da zaboravim/ ubij me i nikad/ nikad ne dozvoli da
zaboravim/ da je ON/ BOG/ da je VOLJA/ MOĆ/ da je JEDAN/ da je SILA/ da
je VOLJA/ BOGOMOLJA..."
Ko smo se prvič srečevali z njimi, tam davnega, utopično mirnega leta
1986, smo slišeli le valečo se gmoto zvokov, neznosno razpotegnjene repeticije
in prav srhljivo zapletene na videz preproste zanke akordov. Repeticija
In hrup, dva krat dva vogelna kamna vsake glasbe, zvočni prvini, ki so
ju povsem zasenčile melodije i harmonizacija v smeri tonalnega centra,
sta onkraj prostora In časa. SCH so nas s njuno (po)močjo pošiljali nekam
povsem drugam, v navidez neznano. O ja, saj je bila stvar tako rekoč v
zraku: bil je industrijski rock, bili so izzivi zgodnjega retro(avant)gardističnega
Laibacha, bili so The Swans (nikoli ne bom pozabil Michael Gire, ki ga
je Tenova bezkompromisnost i udarnost SCH na Novem rocku 1987 spravila
v tak bes, da je hotel za svako ceno pokazati, kdo je tu pravi šef na
tej sceni), bilo je še nekaj podzemne izzivalnosti noisa, bil je hard
core in ostanki no-wava, toda nikjer ni bilo nič takšnega kot SCH.
Deset let po izidu enega od najpomembnejših in najizvirnejših albumov,
kar jih je izšlo na ozemlju nekdaj skupne države, so SCH, katerih vodja
Senad Hadžimusić se je po obleganju Sarajeva umaknil v Prago, zavezani
starem pravilu, da jih ne zanimajo komercijalni stranski učinki, izdali
prenovljeno različico plošče During Wartime, ki so ji v paketu pri založbi
Polikita Records zastonj dodali še album The Gentle Art Of Firing iz leta
1995 ter dvojezično (bosansko - angleško) knjižico z glavnimi Senadovimi
besedili, napisanimi med letoma 1984 in 1994 pod naslovom SCH: Songs&Teles.
SCH so ostali v Sarajevu ves čas obleganja. Skupina je pripravila tudi
nekaj koncertov in neumorno dokazovala, da je (bila) v vsej zmešnjavi
morda še najbolj pri sebi. In ko bi pričekovali, da bodo SCH na hrup granat
odgovorili s še bolj radikaliziranim hrupnim izrazom, ki bi kosil levo
in desno, je skupina ustvarila "vojne" pesmi, ki so tako nežne in sončne
- četudi polne grenkobe -, kakršen je lahko le mir. Toda leta 1994 si
miru v Sarajevu nihče ni upal napovedovati. Za nekatere zunanje privržence
skupine je bila sprememba zvočne usmeritve skupine presenetljiva, A Sarajevčani
so je razumeli. Kasneje je treščila po nosu tudi nas, Ne, ne, SCH nisu
postali le še en alter-pop-bend, kje pa! Ostali so zvesti radikalni poziciji
- le resnica, ki so jo izpovedovali, se je spremenila. In takšne so tudi
predelave komadov iz leta 1989 na plošči, izdani leta 1999.
Letošnja izdaja albuma During Wartime združuje obe izkušnji, izkušnjo
vojne in izkušnjo miru. Obe sta enako varljivi-in obe enako srhljivi.
Če so komadi izvirne LP plošče iz leta 1989 ostri kot britev, so tokrat
prodorni kot skalpel. SCH nas ne pričakajo s hrupno repetitivnostjo, temveč
z mnogo bolj prefinjenim zvokom kot pred desetletjem. A izvirni "greh"
skupine - neznosna napetost med presledki in repeticijami, tišino in hrupom
- ostaja nedotaknjen. Glasba SCH je enako presunljiva kot pred desetletjem
in več.
Ne znam si predstavljati začatnega obdobja delovanja skupine, tam nekje
okoli leta 1983 in 1984, ko naj bi SCH igrali melodično novovalovsko glasbo.
Če je verjeti njihovim spremljevalcem, je skupina skorajda dobesedno pobegnila
iz studia, v katerega so jih zvabili tisti, ki so pričakovali, da bo nesla
zlata jajca. SCH je verjetno ena od redkih skupin, ki je začela z mehkejšim,
komercialnejšim in neeksperimentalnim zvokom, potem pa zavila v radikalno
eksperimentiranje na samih robovih še možnega. Od prelomne odločitve da
ne bodo del industrije zabave, so se SCH naslonili le še nase (in tu i
tam še na kakšnega alternativnega zanesenjaka v Ljubljani in Zagrebu).
Po Sarajevu krožijo govorice, da naj bi se skupina "znebila" morebitnih
uspešnic tako, da je posnetke razdelila med prijatelje in jim zabičala,
da jih nikakor ne smejo ne presnemavati ne predvajati nikomur drugemu.
Da, poslušanje glasbe SCH je povsem intimna, individualna zadeva. S črednostjo
ta glasba res nima prav nič!
Skupina SCH se je z dvema komadoma najprej predstavila na kasetni kompilaciji
Nove snage, ki je izšla pri Diskotonu leta 1984, istega leta je izdala
tudi prvo samostojno kaseto SCH. Prvi preboj v širšo jugoslovansko alternativno
produkcijo pa je skupina naredila z izdajo samostojne kasete SCH, ki je
izšla leta 1987 v dveh različicah. Na samostojni sarajevski izdaji in
na izdaji ki je izšla pri ljubljanskem ŠKUC-u, najdemo osem najudarnejših
komadov skupine iz let 1983-1987. To so bili zelo raznoliki komadi, polni
pretanjenega občutka za niansiranje napetosti v medigri dolgih, celo počasnih
repetitivnih riffov in svobodnejših ali bolj elegičnih kitarskih iger.
Vokale, bas in boben so neusmiljeno prefiltrirani skozi fuzz pedale, tako
da so učinkovito prikrili melodično in lirično podlago komadov. Na sarajevskom
samizdatu so pripsali, da je šum integralni del glasbe in da naj poslušalci
ob poslušanju kasete svoje aparature navijejo do konca.
Na tej izdaji smo lahko slišali tudi nekaj komadov, ki so nastali v zgodnji
fazi delovanja benda, pravzaprav njegovih predhodnikov iz leta 1980. Takrat
je Senad očitno prisegal na oster punk, ki je kasneje dobil ime hard core.
Sicer pa je skupina šla skozi narazličnejše faze delovanja, ki so le deloma
dokumentirane. Najradikalnejše zvočne eksperimente pa si je privoščila
pod alternativnim imenom PCPČP (Poglavica Crvena Pruga Čarape i Penkalo).
Leto 1987 je bilo eno od najuspešnejših let v delovanju skupine. Nehote
pridobljen kultni status hrupne koncertne atrakcije so SCH potrdili z
ekstatičnim nastopom na ljubljanskem Novom rocku. Poleg šokiranega večinskega
dela občinstva je bila glavna žrtev tega značilno avtodestruktivnega nastopa
kitara, očitno glavni vir vsega "zla".
Skupina SCH je v naslednjih letih redno nastopala, vendar se je zavestno
odrekla vstopa v osrednje tokove takratne jugoslovanske alternative. Vztrajali
so v brezkompromisnem izkoriščanju neznosne napetosti med hrupom, viskoznimi
repeticijami in melodičnimi ter harmonsko-liričnimi pasažami "absolutne"
glasbe. Prav v tem pa so bili SCH tudi radikalno politčni. Nikoli niso
prodajali kakršnihkoli dnevnopolitičnih floskul, a skupina, ki poje "VRAGA/
Nikad vas nisam volio/ nikad nisam imao ništa zajedničko sa Vama/ nikad
mi niste bili brat i ZATO:/ Krepat će Hitler/ Krepat ću ja/ Krepat će
Staljin/ Krepat ćeš ti/ Krepat će kučka/ Krepat će pas/ Krepat će Šaban/ Šaban Delmas...,
se ne šali. Vse je jasno, tudi če pevec s hrupnimi distorzijami povsem
izmaliči glas. Vsaka zvočna akcija te skupine pomeni radikalno zavračanje
karšnekoli ideologije. Tudi zato je skupina že leta 1988 pela o "kantonalnih
vojnah, ki se nadaljujejo" (pesem Vagabonds na albumu During Wartime).
Ko je torej izšel album During Wartime, je bilo članom skupine vse jasno.
Ko je pri zagrebški založbi Slušaj najglasnije leta 1992 izšla kaseta
White Music, je bilo-žal, žal, žal! - jasno vsem drugim. Bosna je krvavela
v vojni. Kmalu po podpisu Daytonskega sporazuma ni bilo jasno nikomur,
da je vojne res konec In da je v Sarajevu res preživela neuničljiva človečnost.
Zvočnost albuma The Gentle Art Of Firing je človečna od a do ž. Odmevni
nastopi skupine v oblaganem Sarajevu so - skupaj z brstenjem neverjetno
žilave lokalne rokovske scene - prinašali luč. A brez patetike. SCH so
ostali enako neznosno privlačni kot prej. Ne vem, če skupina še deluje.
Gotovo je ni v Sarajevu. Toda njen duh ostaja. In njena večna uporniška
drža. Na plakatu, ki je leta 1993 najavljal njen koncert v Sarajevu, je
pisalo: "Die Bosniaken Komen". Komaj čekam. Četudi bi se naslednji projekt
imenoval "Handžar".
(
povratak na RECENZIJE)